Na delavnicah pri večini otrok še vedno opažamo kratkotrajno pozornost, hitro menjavanje igrač in s tem malo težav z deljenjem le-teh. Otroci takoj, ko igračo spustijo na tla, nanjo niso več pozorni in jo lahko vzame kdo drug. Bo pa zagotovo kmalu prišel čas, ko se bodo otroci bolj zaigrali z določeno igračo in jim ne bo všeč, če jim jo bo želel kdo vzeti iz rok. Pri tem lahko prihaja do velikih frustracij in slabe volje, hkrati pa se otroci skozi takšne situacije učijo pomembnih socialnih veščin.
Naj vam bodo pri tem v pomoč naslednje vrstice povzete iz knjige Montessori doma, avtorice Mojce Košič ter moje mentorice.
Majhni otroci še niso sposobni deliti igrač in jih v to ne silimo, saj za to še niso razvojno pripravljeni in našega prigovarjanja, naj igračo posodijo, še ne razumejo.
Če boste otroka proti njegovi volji spodbujali, da deli igračo z drugimi, bo dojel, da deliti ni prijetno. Otroci se
postopoma navajajo deliti stvari z drugimi. Nikakor ni smiselno otroka prepričevati, da bi igračo delil z nekom zato, ker si mi tako želimo, saj bo igračo delil zato, da bo ustregel nam ali pa ker se bo bal kazni. Otrok ima v sebi prijetnejše občutke, če igračo podeli sam od sebe in ne na naše prigovarjanje ali celo prisilo. Marsikdo bi pomislil, da se otrok na ta način ne bo naučil deliti igrač, vendar verjemite, da se bo tudi tega naučil postopoma, z občutkom do sebe in do otroka, ki si želi igračo, kot tudi z našim zgledom.
V igralnici montessori je samo po en primerek materiala/dejavnosti, kar pomeni, da mora otrok, če želi uporabiti točno to igračo, ki jo že ima nekdo drug, počakati, da je zopet na voljo na polici. Na delavnicah montessori, si otroci igrače »delijo« tako, da ima otrok, ki si je prvi izbral neko igračo, možnost, da se z njo igra, dokler mu je zanimiva. Ko se je naveliča, jo vrne nazaj na polico (ob začetku ob pomoči staršev), da je potem na voljo drugemu otroku. Otrok, ki čaka na to igračo, se uči spoštovanja do dela drugega otroka, hkrati pa lahko takšen odnos pričakuje tudi sam, ko bo v podobnem položaju. Seveda to učenje poteka postopoma.
Potrebna je vaja in veliko zgleda. Otroci v okoljih montessori sčasoma, ko so na to tudi razvojno pripravljeni in če zaradi »siljenja« k deljenju nimajo slabih izkušenj, zelo radi delijo svoje igrače ter zelo dobro sodelujejo z drugimi otroki. S tem, ko otroci čakajo na igračo, pa se učijo počakati, kajti v življenju bo velikokrat potrebno kaj čakati, in to je zanje priložnost, da postopoma razvijajo svojo voljo in se učijo potrpežljivosti.Seveda lahko pričakujemo, da otroku, ki si želi prav tisto igračo, ki jo ima nekdo drug, to ne bo všeč. Vse to je tudi priložnost za učenje, soočanje s svojimi občutki, pridobivanje zaupanja.
Pomembno je, da otrok dobi zaupanje, da se bo z igračo lahko igral takoj, ko se bo drugi otrok z njo nehal igrati. Vmes ga lahko preusmerimo na drugo dejavnost ali mu ponudimo drugo igračo in mnogokrat so otroci s tem povsem zadovoljni.